Modna industrija: kako nekonsistentnost konfekcijskih številk poganja krizo z oblačili | Naturavit
Članki

Modna industrija: kako nekonsistentnost konfekcijskih številk poganja krizo z oblačili

Vsi ljubitelji množične mode ste verjetno že večkrat naleteli na težavo pri izbiri prave konfekcijske številke modnih kosov. Ti se namreč od prodajalne do prodajalne lahko kar precej razlikujejo, saj vsaka modna hiša pri svojih kolekcijah sama določa velikosti oblačil.

Zato morda tudi vaša garderoba vsebuje velik razpon konfekcijskih številk, kjer vam je ena majica določene blagovne znamke prav v velikosti XS, druga (te iste blagovne znamke), pa šele prav v L velikosti.

Gre za veliko dilemo, kako sploh prepoznati svojo pravo konfekcijsko številko, v poplavi nerealističnih, oziroma nestalnih velikosti.

Danes se tako največkrat v množični modi konfekcijske številke odraslih oseb ne določa več glede na standardne velikosti, torej mednarodno XS-XXL, oziroma 32-54. Kjer se meritve osredotočajo na dejanske horizontalne in vertikalne mere trupa ter rokava v centimetrih. Ampak na konfekcijske številke, ki se jih odloča prodajati blagovna znamka sama.

Za zanimivost si poglejte spodnjo tabelo, ki prikazuje različne razpone konfekcijskih številk v nekaterih državah.

vir: wikipedia

Znotraj tega problematičnega razpona velikosti se potem pojavi še nerealistično deljenje razpona številk od XXXS pa vse tja do XXXL. Kako lahko torej danes sploh predvidimo pravilno izbiro naše konfekcijske številke?

Nestalnost takšnih konfekcijskih številk je problematična že pri mlajših generacijah. Predvsem dekletih, ki šele odraščajo in so postavljena v položaj, ki še dodatno spodbija njihovo samozavest, samopodobo in nasploh predstavo o svojem odraščajočem telesu.

Velikost 0,  oziroma size zero konfekcijskih številk odraslih žensk

Problematika nerealističnih in nekonsistentnih konfekcijskih številk ni nova zadeva. Morda bi njen prvi pojav lahko pripisali že leta 1937, ko je prodajalna Sears pripisala drugačne mere obleki velikosti 14, ki bi danes po merah v centimetrih veljala ekvivalentno zdajšnji velikosti 0. 

Nastop konfekcijske številke 0 se je sicer pojavil leta 1966, ko so jo prvič uporabili za britanski supermodel Twiggy, ki je imela drobno postavo. 

Danes se velikost 0 (oziroma size zero) uporablja v ameriškem sistemu velikosti za odraslo žensko. Sicer je velikost 0 tudi enakovredna britanski velikosti 4, z merami obsega pasu, ki znaša 58 centimetrov, kolikor tudi v resnici znaša povprečen pas običajnih 8-letnih deklic. 

Če slednje konfekcijske številke primerjamo z eno izmed današnjih najbolj priljubljenih in najuspešnejših supermodelov – Kendall Jenner, ugotovimo, da tudi sama Kendall po ameriški lestvici konfekcijskih številk ne nosi velikosti 0, ampak velikost 2, ki je enakovredna naši velikosti 36.

Kendall Jenner na Instagramu

Po vseh družbenih omrežjih je veliko žensk že zanetilo dialog ravno o tematiki nekonsistentnih konfekcijskih številk. Gre za tematiko, ki je blizu ogromnemu številu kupcev, zato nas ne preseneča, da je tematika postala viralna prav na vseh kanalih. Tako je na primer na Instagramu svoj iskren zapis delila Becki, na TikToku pa se vedno več ljudi pridružuje snemanju svojih izkušenj, kot je to storila Sophie.

Iskren zapis Becki na Instagramu

Standardizirano določanje konfekcijskih velikosti

Standardizirano določanje konfekcijskih velikosti se je pojavilo kot način za znižanje stroškov. Pojavilo se je, ko je kataloška industrija cvetela (slednje se je poznalo predvsem v ZDA). Vendar pa so že od začetka pri tem nastale težave, saj zbrani podatki niso predstavljali povprečne Američanke. 

Tehnologija je od takrat postala bolj izpopolnjena kot merilni trak. A še vedno obstaja enaka težava: ne more se ustvariti standardne velikosti, če ne obstaja standardno telo. Resnična telesa so si drugačna, zato ne more zanje obstajati univerzalni kalup.

V povojih sistema je obstajal en sam sprejet obseg velikosti, zdaj pa vsaka blagovna znamka deluje po svojih pravilih. Zaradi česar je navigacija pri nakupu oblačil, ki se dejansko vedno prilegajo, sedaj težja.

“Vsaka blagovna znamka ima svoje velikosti, ki temeljijo na posebnih tržnih zgodbah, ki jih želijo povedati kupcem,” pravi Audrey-Laure Bergenthal, izvršna direktorica Euveke, ki ustvarja prilagodljive robotske manekene. (vir: dazed)

Večina blagovnih znamk množične mode je usmerjeno v to, da se oblačila prodajajo ženski določene starosti. Luksuzne blagovne znamke, kot je Burberry, pa prodajajo svoja oblačila ženski, za katero imajo ustvarjeno svojo zgodbo. Odločitev je popolnoma njihova, kakšno zgodbo želijo povedati. To je ženska do 30 let, ki živi v Londonu in ima modno življenje. Zato ta zgodba vpliva na vrsto telesa, za katero želijo oblikovati oblačila. 

Pri manjših modnih blagovnih znamkah je seveda drugače, saj so lahko bolj pozorni na to, kdo sploh so njihovi kupci. Tako lahko svoja oblačila oblikujejo, da se bolje prilegajo njihovim telesom.

Vračanje oblačil in problematika vpliv na okolje

Ko se pri blagovnih znamkah ustvarjajo oblačila, ki se v resnici ne prilegajo skoraj nikomur, nastane pri tem težava. Ta oblačila se ne prodajo, oziroma jih kupci vračajo nazaj v prodajalne. 

Pri vračilu so potem stroški za mnoge blagovne znamke previsoki. Zato se vračila pošiljajo kar direktno na odlagališča, saj s tem zmanjšujejo svoje izgube. V ZDA tako vsako leto 5 milijard funtov vrnjenega blaga konča na odlagališčih, kar ustvari 15 milijonov ton ogljičnih emisij. 

Torej, če smo pri vračilih običajno mislili, da bodo ta oblačila vrnjena nazaj na obešalnike, čakajoč na naslednjega kupca, temu v realnosti v večini primerov ni tako.

Lov za konfekcijskimi številkami

Čeprav za največ kupcev nastane težava že pri iskanju ustreznih prilagajočih konfekcijskih številk med velikostmi 8 in 12, je nakupovanje plus-size številk, kot pravi pisateljica ter model Essie Dennis, še bolj zapleteno. Blagovne znamke se pri plus-size številkah ne povsem osredotočajo na to, kako se bodo ta oblačila prilegala telesu. Kot pravi Dennis, so ta oblačila po večini neelastična in ne pravilno objamejo telesa na mestih, kjer bi to morala. Na koncu pri teh oblačilih ne veš, kaj boš dobil.

“Modna industrija samo prototipira prileganje oblačila enemu modelu, ki je na splošno majhen in ima življenje, ki ga nihče nima,” pojasnjuje Bergenthal. (vir: dazed)

Blagovne znamke tako izdelujejo oblačila na idealistični podlagi, ki predstavlja morda en odstotek prebivalstva. 

Druge velikosti niso nadzorovane, matematično so prilagojene in polne napak pri pomerjanju. Pri kolekcijah morajo tako vzorec vedno znova v celoti poustvariti, a tega ne storijo. Zaradi pomanjkanja naložb v ustvarjanje najmanjših in največjih velikosti se milijarde oblačil na obeh koncih lestvice ne prodajo. 

Čeprav se vedno več blagovnih znamk množične mode usmerja v digitalno tehnologijo, kjer svojim kupcem na spletu omogočajo virtualno merjenje oblačil, ostaja vprašanje, kdaj se bo zares v modni industriji ustvaril premik. Ko se bo o oblačilih, ki so namenjena prilagajanju resničnim telesom zares razmišljalo.

Naturavit

Košarica je prazna.